Prispevki
SVETOVNI DAN ZAVEDANJA O AVTIZMUKaj je avtizem Po definiciji je avtizem kompleksna pervazivna razvojna motnja z nevrološko-biološko osnovo, ki se pojavi v otroštvu in se kaže predvsem kot kakovostno spremenjeno vedenje na področju socialne interakcije, verbalne in neverbalne komunikacije. Motnjo je leta 1943 prvi opisal ameriški psihiater Leo Kanner kot zgodnji infantilni avtizem, ker naj bi se pojavil v zgodnjem otroštvu. Leto kasneje je avstrijski pediater Hans Asperger podal nekoliko širši opis motnje, ki je zajemala tudi primere visoko inteligentnih, nadpovprečno verbalno sposobnih, skoraj »normalnih« posameznikov. Aspergerjev sindrom danes pojmujemo kot blagi avtizem. Osebe z Aspergerjevim sindromom opisujejo kot socialno bolj motivirane, vendar zelo občutljive. A kljub blažji motnji, se zaradi svojih primanjkljajev srečujejo s težavami pri zaposlitvi, v socialnem življenju in na področju duševnega zdravja. |
GINKO BILOBA – PODCENJENA ZDRAVILNA RASTLINA?
Ginkgo biloba (v nadaljevanju samo ginko) je starodavna rastlina, katere domovina izvora so višave zahodno od mitološkega Šangaja na Kitajskem. Prve rastline na ozemlju Evrope so pričeli gojiti v Utrechtu (Nizozemska) potem, ko so tja prvič prispela semena iz Azije. Danes so pripravki omenjene rastline široko dostopni v specializiranih trgovinah in lekarnah, najpogosteje pa jih uporabljamo za izboljševanje kognitivnih funkcij in mikrocirkulacije. Znanstveniki so se v zadnjih letih dokopali do neverjetnih terapevtskih moči, ki jih ta rastlina premore. V prispevku bo večji poudarek vpliva ginka na osrednje živčevje, zlasti znotraj psihiatričnih sistemov. Ginko ima torej širok spekter indikacij. V splošnem služi za izboljšanje mikrocirkulacije in možganskih funkcij, lajšanju simptomov migren, srčne aritmije, astme, predmenstrualnih težavah, diareje, Alzheimerjevi bolezni, anksioznih motenj in depresije ter predvsem izboljša kognitivne funkcije (Ernst, 2007). Toda po drugi strani velja omeniti tudi strupene in hkrati nevarne posledice (v ekstremnih primerih tudi smrtne) pri uživanju semenskega ovoja ženskih dreves te rastline. Zdravilne učinkovine ginkaIzjemne lastnosti ginka gre iskati v flavonoidih in terpenoidih, ki sta osrednji, organizmu izrazito koristni substanci. Prvi (flavonoidi) so v zdravilstvu in prehrani zelo znani kot močni antioksidanti, ki v svoji funkciji krepijo imunski sistem, upočasnjujejo staranje celičnih procesov in jih obenem varujejo pred prostimi radikali ter – zavirajo nastanek in razvoj nekaterih rakavih obolenj. Vrsta flavonoidov v ginku imenujemo ginkolidi – ti delujejo kot terpenoidni laktoni, ki se nato delijo v glinkolide A, B, C, J in M. Razlikujejo se v številu hidroksil skupin, največje količine pa se nahajajo v lubju in vejah rastline. V stroki se zelo pogosto omenja bilobalid, ki je še ena izmed podsestavin terpenoidnih trilaktonov, koristna za živčevje z zmanjšanim izpustom ekscitotoksične aminokisline, zlasti glutamata in aspartata. Na drugi strani se nahajajo omenjeni terpenoidi, ki ravno tako sodijo med močnejše antioksidante in jih najdemo v zdravilnih rastlinah (evkaliptus, ingver, nageljnove žbice itd.). Prisotni so še v konoplji (kanabis), v salvii salvinorin A (Salvia divinorum), v semenih kurkume (Firn, 2010). Nevrobiologija ginkaGinko velja za zaviralca dejavnika agregacije trombocitov (PAF), ki je obenem nevromodulator, kar za posledico privede do povečanja presinaptičnega sproščanja glutamata. Monoaminska oksidaza (MAO) je inhibirana in vitro z uporabo ginka, čeprav istočasno nobena študija na miših ni zaznala pomembnih ravni monaminskih metabolitov. Torej zaključek kljub temu je, da ginko nima vpliva na MAO encime. Busti (2015) omenja možnost inhibicije tudi COMT (katehol-o-metil transferaza), kar pa ni še v celoti pojasnjeno. Ginko po drugi strani ginko najverjetneje učinkuje tudi na nevrogenezo; zaenkrat vemo, da izolirani bilobalid vpliva na povečano poliferacijo hipokampalnih celic, kar nakazuje na povezanost s povečanim BDNF (Brain derived neurotrophic factor), ki pa ni povezan s CREB fosforilacijo in istočasno profilira dendrite in periferne nevrone in vitro. Glinkolida A in B, kot izgleda, ne vplivata na proliferacijo nevronov. Examine (b.l.) omenja tudi povečano nevrogenezo pri nevronskih poškodbah po intravenskem vnosu EGb – 761. Izgleda, da bilobalid in vitro izboljša nevronsko proliferacijo z večjo močjo kot denimo rolipram. Ginko je pri podganah vpleten tudi pri nevronskem širjenju AchE (acetilholina) in NOS pozitivnih nevronov možganske skorje. Ekstrakt EGb-761 (240mg) je povzročil porast plazemske koncentracije BDNF-ja pri shizofrenikih, ki trpijo zaradi zapoznele diskinezije (Examine, b.l.). Psihiatrične motnje (depresija, anksiozne motnje etc.) so danes čedalje pogostejši dejavnik tveganja kroničnih in resnih bolezni, psihosomatskih motenj in predvsem veljajo za pravo epidemijo, katerih »epicenter« izvira zlasti v zahodnih družbah, kjer življenjski slog narekuje razvoj in potek bolezni populacije. Nevroznanstveniki so že pred časom postavili t.i. monoaminsko hipotezo depresije, kjer opisujejo kolaps na ravni nevrotransmiterjev znotraj regulacije monoaminov (noradrenalin, dopamin in serotonin) in nekaterih drugih molekularnih mehanizmov. Toda v zadnjem času se vse pogosteje odkriva močan vpliv glutamata na N-metil D-aspartatne receptorje, ki bi utegnil igrati celo večjo vlogo pri razvoju oz. zdravljenju duševnih motenj. Doslej je bilo opravljenih nekaj raziskav vpliva ginka na nevrotransmisijo monoaminov. Znotraj dopaminske nevrotransmisije so znasntveniki ugotovili, da ena sama oralna doza 100-300mg/kg antioksidativnega ekstrakta ginka EGb-761 na podganah ne pokaže vpliva ekstracelularnih kateholaminov, čeprav je na dnevni ravni znotraj 2 tednov prišlo do povečanja ekstracelularnega dopamina v času meritve od 40-180 min po oralnem vnosu med 85-134% nad izhodiščno ravnijo. Ta sprememba bolj kaže na flavonoidno komponento EGb – 761 (Examine, b.l.).V predelu paraventrikularnih jeder (PVN) in nukleus akumbens (NAc) pride do povečanja dopaminergičnih nevronov na podganah po 15 dneh jemanja 50mg/kg ekstrakta EGb – 761; in vitro se pokaže zmanjšanja oksidativna škoda nevronov, kar rezultira v manjši dopaminsk sekreciji, zaključujejo na Examine (b.l.). Po drugi strani ginko inhibira noradrenalinski transporter (NET) in vitro na 100 µg/mL in oralnega vnosa 100 mg/kg EGb – 761 v miših pri 30%. Extracelularne koncentracije noradrenalina so povečane pri povečanju dopamina pri 14 dnevnem vnosu 100-300 mg/kg EGb – 761 v prefrontalnem korteksu (PFC), zaključujejo izsledki adrenergične nevrotransmisije.
Po opravljenih raziskavah znotraj serotonergične nevrotransmisije je bila zabeležena povečana poraba sinaptosomalnega serotonina in vitro (23%), čemur gre pripisati flavonoidom ginka, na drugi strani domnevamo, da je prišlo do povečanja serotonina v nevronih po nekajkratnem vnosu ginka, oralno. Bilobalid (BB) in ginkolidi B skupaj s pikrotoksinom vežejo na receptorska mesta 5-HT3A (največkrat povezani s slabostjo – antiemetični učinki) ne da bi pri tem vplivalo na vezavo ligandov (kot npr. granisetrona). Čeprav glinkolidi in bilobalid tehnično inhibirajo receptor 5-HT3A, je to možno pri previsokem oralnem vnosu ekstrakta.
Vpliv ginka na duševne motnjeŽe v uvodu prvega poglavja sem na hitro preletel ključne terapevtske lastnosti, ki jih ginko ima. Ena najbolj znanih poleg mikrocirkulacije, so tudi izjemno uspešna dognanja na področju Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, izboljšanju kognitivnih funkcij itd. Toda v tem poglavju se bom osredotočil na duševne motnje in terapevtske učinke, ki jih znanstveniki odkrivajo šele v zadnjem času. Doslej ni bilo opravljenih prav veliko znanstveno podprtih študij vpliva ginka na duševne motnje, pa vendarle imamo na voljo nekaj pomembnih dognanj s področja rezultatov uživanja njegovih ekstraktov v povezavi s psihopatologijami. Ginko, kot vse kaže, je uporaben pri zmanjševanju anksioznosti in njenih simptomov. Študije na živalskih modelih so pokazale zmanjšanje pri doživljanju stresnega odziva pri vbrizgu 100 mg/kg EGb-761 na miših, merjenega v hladni vodi (cold water stress test). Pri mlajših osebah z generalizirano anksiozno motnjo (GAD) je vnos 240 mg do 480 mg EGb – 761 dnevno znotraj 4 tednov prišlo do bistvenega zmanjšanja simptomov; »negativna« plat uporabe ginka pri zdravljenju anksioznih motenj je njegova zapoznelost terapevtskih učinkov, kar spominja malce na delovanja SSRI. Pomemben podatek, ki je bil izmerjen na človeku, je znižana raven kortizola po vnosu ekstraktov ginka, kot pred njegovem vnosu, čeprav zanimivo, oseba kljub znižanim ravnem kortizola ni še čutila sedativnih učinkov ginka (Examine, b.l.). Druga študija, ki so jo izvedli Brondino in ekipa (2013) je temeljila na uporabi ginka na 82 pacientih, 27 je redno uživala 480 mg, 25 pa 240 mg dnevno ter ostalih 30 je prejemala placebo. Prva skupina je pokazala po HAMA testu zmanjšanje simptomov za vsaj 50%. V splošnem je populacija z najvišjim odmerkom zaznala 44% odziv, tisti s polovičnim vnosom 31%, placebo skupina pa 20%. Klinično pomembni odgovor je bil dokazan na 81% preiskovancih. Pri študiju depresij so 17 dni vbrizgavali 5-10 mg/kg EGb – 761 v miši, ki so bile postavljene v posode z vodo. Izkazalo se je, da je ekstrakt ginka zmanjšal nepremičnost miši za približno 41%; učinek ginka je spominjal na učinke vbrizga imipramina (Examine, b.l.). Ginko, kot že nekajkrat omenjeno, je bogat vir flavonoidov in terpenskih laktonov, ki v svoji domeni obljublja izboljšanje razpoloženja; pomembne, identificirane snovi so še kaempferol, quercetin in sorhamnetin. Ravno prvi naj bi, kot zagotavljajo na Nootrmentu (b.l.) bila glavna učinkovina, ki pozitivno vpliva na razpoloženje. Domneva se, da deluje kot inhibitor MAO. ZaključekGinko je rastlina, ki ima v resnici bistveno širši spekter terapevtskega delovanja. Med nepoznavalci je poznan (če sploh) predvsem po ugodnih učinkih na kognitivnem področju, toda tu se poznavanje njegovih moči največkrat zaključi. Glavne terapevtske učinkovine so flavonoidi, terpenoidi in bilobalid, ki izboljša nevrogenezo pri poškodbah nevronov. Zadnje omenjeni igra tudi zelo pomembno vlogo pri regulaciji, med drugim glutamata, ki je v zadnjem obdobju tarča preučevanja duševnih motenj. Na modelnih študijah so znanstveniki potrdili pomembne spremembe uporabe ekstraktov ginka še na krvni obtok, spanje, nevrodegenerativne bolezni in celo rakava obolenja ter za nameček tudi pozitivnih vplivov na ravni monoaminov, ki bi naj igrali velik pomen pri modulaciji duševnih motenj (zlasti anksioznih ter depresijah). Toda po drugi strani znanstveniki v en glas opozarjajo, da bi ta »čudežna« rastlina lahko imela ob daljši ali količinsko preseženi uporabi negativne posledice na zdravje. Viri in literatura
Avtor prispevka: Martin Franetič |
INTERVJU S ŠPELO KRIŽANEC O RAKU DOJKE
V Sloveniji vsako leto za rakom dojk zboli skoraj 1300 žensk in deset moških. Ženske, ki so v procesu zdravljenja ostale brez dojke, imajo večje tveganje za razvoj depresije in anksioznosti. Ker je oktober mesec boja proti raku na dojki, smo v Društvu biopsihologov Slovenije prosili kolegico Špelo Križanec, naj nam na kratko predstavi svoje raziskovalno delo na tem področju.  Špela Križanec s profesorjem Davidom Spieglom Špela Križanec je magistrica biopsihologije, diplomirana psihoterapevtka in specializantka transakcijske analize s posebnim interesom na področju psihoonkologije, psihonevroimunologije, navezanosti v odraslosti in čuječnosti. Na svoji raziskovalni poti posebno pozornost posveča raku dojke. Kot gostujoča raziskovalka je področje raka dojke in čustvene regulacije preučevala na Univerzi Stanford v ZDA pod mentorstvom enega vodilnih svetovnih strokovnjakov na tem področju profesorja Davida Spiegla. Letos je vpisala doktorski študij Javnega zdravja, v sklopu interdisciplinarnega študija Biomedicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je aktivna tudi kot mlada raziskovalka na katedri za družinsko medicino, hkrati pa kot asistentka predava na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru, kjer je tako diplomirala kot magistrirala iz biopsihologije na temo raka dojk v povezavi s čustvi ter bila za svoje izjemne raziskovalne dosežke tudi nagrajena. Zakaj je ta bolezen tako močno pritegnila tvojo pozornost?Rak je imel mojo pozornost že odkar sem bila majhna. Spomnim se trenutka, mislim da sem bila stara okrog 6 let, z mamo sva se vozili v avtu in se spominjali dedka, ki je prezgodaj umrl zaradi raka na pljučih. Vprašala sem mamo, kaj je rak? Kakšna bolezen je to? Ali bomo vsi umrli zaradi tega? Mama mi je po najboljših močeh in védenju, ki ga je poznala, razložila kar je vedela o bolezni, jaz pa sem ostala z mislijo, da lahko bolezen vsak čas ogrozi moje bližnje in da glede tega ne morem nič narediti. Zdelo se mi je grozno in postalo me je strah. Za starše, za mene, za druge ljudi. Občutek nemoči me je ohromil. Ta občutek me je tekom odraščanja spremljal in se krepil, ko sta za rakom zboleli tudi moja babi in mami. Šele z vpisom na biopsihologijo sem začela bolezen počasoma spoznavati, jo razumeti in preko tega dobila vsaj nek občutek moči – ok, nekaj vemo in nekaj lahko glede tega naredimo – ne vedno, včasih pa. In to mi je zadoščalo. Ali lahko govorimo o biopsihologiji raka dojke oz. kaj lahko biopsihologija kot znanstvena veda doprinese v boju proti tej bolezni?Če izhajamo iz stališča, da sta um in telo povezana, da drug na drugega vplivata, potem vsekakor. Klasična medicina, oz. biomedicinski model te povezave ne priznava, je pa veljal dolgo časa kot edini veljavni model. Biopsihosocialni model se je razvil nekoliko kasneje kot razširitev biomedicinskega modela in poudarja medsebojno vplivanje bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Posameznika vidi kot celoto, pri čemer so vsi ti deli v stalni vzajemni in povratni zvezi. To pomeni, da vsaka sprememba v delovanju enega sistema sproži spremembo v drugih delih. Ko govorimo o biopsihologiji raka dojke, govorimo o tem – o načelu celovitosti, ki se upošteva ne le pri nastanku, izbruhu in izidu bolezni, ampak tudi pri oblikovanju ustreznih ukrepov zdravljenja in okrevanja. Če razumemo, da lahko pomanjkanje socialne podpore in motnji kot sta anksioznost in depresija vplivajo na slabšo prognozo, potem vemo, da lahko do bolezni vplivamo tudi preko teh dveh komponent, ki pa sta spremenljivi. To pomeni, da lahko nanju vplivamo. Biopsihologija kot znanstvena veda ima pri tem ključen pomen, saj ravno zaradi svoje interdisciplinarnosti lahko razume ta medsebojni vpliv. Kako so čustva povezana z rakom dojke? Kako vplivajo na nastanek, razvoj in zdravljenje te bolezni?Ko razmišljam o tem na kak način lahko neka stvar vpliva na drugo, največkrat pogledam kako se je ta stvar spreminjala skozi čas – kakšna je bila njena funkcija. In če čustva pogledamo iz evolucijskega vidika, vidimo da so vedno imela svojo funkcijo in mi smo to funkcijo spoštovali, nismo ji oporekali. Ko nas je nekaj ogrožalo, nas je postalo strah in postali smo bolj pazljivi. Ko smo v daljavi videli sovražnika, se je sprožil mehanizem »fight«, kar nam je omogočilo da je telo preko delovanja hormonov sodelovalo z nami in smo imeli boljše možnosti za preživetje. Z bližnjimi, smo čutili zaupanje, pripadnost in povezanost, kar je imelo tako pomirjajoč občutek na nas, kot tudi nam je omogočalo daljše preživetje. Čustva smo torej jemali resno, jih spoštovali in nismo dvomili v njihove funkcije. Prijetna čustva so nas pomirjala, so na nas blagodejno vplivala, tista neprijetna pa smo poslušali, smo se od njih učili. Nikoli pa jih nismo odrinili stran, se jih poskušali znebiti. Ker kaj se zgodi ko čustva, skupaj z njeno fiziološko funkcijo odrinemo, potlačimo, ignoriramo? Telesni odziv je prisoten, to pomeni da navkljub želji znebiti se negativnega odziva, telo reagira. Telesni odziv je torej prisoten, zavedanja pa ni. To povzroči odklop telesa od uma. Naše telo deluje brez našega zavedanja. V času stresa, ko nam telo daje znake, da smo šli čez mejo, da moramo bolje poskrbeti zase, ga brez zavedanja težko slišimo in kot tak je lahko nevaren. Rak dojke je seveda kompleksna bolezen in ne bi si drznila pojasniti njenega nastanka zgolj ob razumevanju omenjenega. Njen nastanek je posledica delovanja mnogih dejavnikov, ki se prepletajo in lahko v nekem trenutko sprožijo nastanek rakavih tvorb. Razumevanje lastnega telesa pa nam v času stresa, ko smo najbolj dovzetni za nastanek bolezni, lahko pomaga kot preventiva da znamo bolje poskrbeti zase. Pri zdravljenju pa lahko neprijetna čustva, kot so strah, žalost, jeza sprejememo, z njimi delamo in si na tak način pomagamo. Odprto komuniciranje o bolezni, čutenje (namesto odrivanja in kontrole) zmanjša občutja nelogodja in nemira ter tako prispeva h krajšemu okrevanju. Katere so glavne ugotovitve na tem področju, do katerih si prišla skozi tvoje izobraževanje, raziskovanje in delo?Zanimive so študije o vplivu socialne podpore na delovanje imunskega sistema pri onkoloških bolnikih.
Danes ne le da vemo, da lahko socialna podpora močno podpre konvencionalno zdravljenje, temveč vemo tudi, kako do tega pride. Socialna podpora, t.j. podpora bližnjih ali podpora psiholoških skupin, izzove povezanost, zaupanje in varnost. Sploh zadnji dve sta ključni pri boleznih, kjer je ogroženo naše življenje in kjer sta ogroženi osnovni potrebi posameznika: lastna eksistenca. Z večanjem varnosti, zaupanja in povezanosti preko socialne podpore, se veča tudi naš občutek »da bo vse ok«, četudi nas več ne bo. Ta občutek je pomemben, saj deluje pomirjujoče, sprošča oksitocin, ki je eden izmed anti-stresnih hormonov in je že bil raziskovan kot »zdravilni hormon«, tudi pri raku. Zanimive so pa tudi študije Lydie Temoshok o določenem čustveno-regulacijskem mehanizmu ki se je izkazal kot bolj pogost pri onkoloških bolnikih. Opazila je večjo pogostost zanikanja lastnih potreb zaradi močne želje ustreči drugemu, biti vredu, biti pomagajoč, kar posledično vpliva na slabšo skrb zase. Ena bolnica ja ob vprašanju kako je, odgovorila: »Jaz sem že v redu, me pa resnično skrbi za mojega moža. Ni mu lahko …«. Tudi ko se ponudi pomoč, je roko težko sprejeti in je pozornost raje usmerjena v drugega. Tovrstno vedenje je tudi nasploh bolj pogosto v »pomagajočih poklicih«, to so psihologi, socialni delavci, medicinske sestre, zdravniki in tudi mi, biopsihologi in psihoterapevti. Večanje incidence raka postaja v tovrstni populaciji vse večji problem. Skrb zase, skrb za lastno psihohigieno bi zato morala biti prioriteta. Kakšna naj bi bila celostna oskrba bolnic in bolnikov v prihodnosti? Kaj nam danes na tem področju še primanjkuje?Če izzvzamemo strukturo in delovanje ameriškega zdravstvenega sistema in zgolj pogledamo njihovo obravnavo onkoloških bolnikov, lahko rečemo da so precej pred nami. Za bolnike je poskrbljeno celostno – na voljo imajo skupinske terapije, individualne terapije, čuječnostne programe, druge programe za lajšanje bolečin, kot je na primer učenje samohipnoze, učenje kognitivnih tehnik, psihoedukacijski programi in še in še. Strokovnjaki iz različnih področij so povezani, se usklajujejo in delujejo drug z drugim. V sam proces pa vključujejo tudi bolnika in njegove bližnje. Pri nas pa je še vedno močno čutiti vpliv biomedicinskega modela, ki vidi posameznika zgolj kot skupek celic in organov in kjer bolnikova beseda ni pomembna. Pomembno je zgolj to, kar o njegovem fizičnem stanju ugotovi medicina s pomočjo medicinskih naprav in preiskav. Bolnika tako izvzema iz procesa zdravljenja, mu poda nalepko pacienta, ta pa dalje prevzema pasivno in nekritčno vlogo do svoje bolezni. Cilj bi torej moral biti najprej v povezovanju zdravstvenih strokovnjakov, kasneje pa tudi v večjem vključevanju bolnika in njegovih bližnjih. Kako to doseči in ali je to sploh možno doseči s trenutnim sistemom ki ga imamo, pa je verjetno druga zgodba. Zakaj je psihosocialna podpora onkološkim bolnikom tako pomembna?Psihosocialna podpora se je izkazala za pomembno ne le kot dodatna opora konvencionalnega zdravljenja bolnic, temveč tudi kot smiselna oskrba bolnic po prebolelem raku na primarni ravni zdravstvenega varstva. Bolniki, ki so preživeli, preidejo od intenzivne nege na onkološkem oddelku do obdobnih pregledov na primarni ravni zdravstvenega varstva. Pri tem se nemalokrat soočajo z novimi potrebami, ki so v Sloveniji in tudi po svetu slabo raziskane. Bolniki lahko tako navkljub uspešno končanem zdravljenju, ostanejo s simptomatiko kot so utrujenost, nevropatija, depresija, anksioznost, zmanjšana kakovost življenja in drugo. Te težave pa zaradi pomanjkanja vpogleda v bolnikove potrebe lahko ostanejo spregledane, nezdravljene. Psihosocialna podpora pomaga nasloviti te potrebe, jim dati potrebno podporo in pa predvsem glas – da so slišane in prepoznane. Za konec pa me zanima še kakšni so tvoji načrti za naprej?Trenutno skupaj z Združenjem EuropaDonna in Društvom za razvijanje čuječnosti pripravljamo program čuječnosti za bolnice z rakom na dojki in rodilih, ki naj bi se predvidoma začel izvajati v začetku leta 2017. Program, ki bo trajal 8 tednov in bo skladen s priporočili tujih izvajalcev – tu računamo, da se bomo lahko povezali s strokovnjaki iz tujine, ki že imajo tovrstne izkušnje. V okviru doktorskega študija pa pripravljam kvalitativno študijo o potrebah, ki jih imajo ženske z zazdravljenim rakom dojke (t.i. cancer survivors). Na podlagi rezultatov bomo izdelali vprašalnik ter nato preverili stanje upoštevanih in spregledanih potreb v Sloveniji. Dolgoročno pa je želja slediti področju, pridobivati izkušnje ter v čim večji meri prispevati k prepoznavi področja psihosocialne podpore in spodbujati k uresničitvi le-te. Kam po pomoč?Oddelek za psihoonkologijo, Onkološki Inštitut Ljubljana, Zaloška 2, 1000 Ljubljana Združenje EuropaDonna http://www.europadonna-zdruzenje.si Psihoterapevtska ambulanta SFU http://sfu-ljubljana.si/index.php/ambulanta/ Cordis – center za psihoterapijo in svetovanje http://cordis-center.si
Avtorica: Darinka Radoja, dipl. biopsihologinja (UN) |
DUŠEVNA STISKA IN STRES
Svetovni dan duševnega zdravja je dan, ki je namenjen pogovoru o pomenu duševnega zdravja in duševnih bolezni za naše življenje. Lastno počutje kot tudi počutje nam bližnjih oseb pomembno vpliva na kakovost vsakdanjega življenja, našega kot tudi življenja tistih, s katerimi smo bolj ali manj povezani. Vpliv je še veliko širši kot si sami predstavljamo in sega v skupnost v kateri bivamo. Ta skupnost je pravzaprav celoten svet. Tudi zaradi svetovnega spleta smo veliko bolj povezani. Počutje ene osebe lahko vpliva na počutje množice in obratno. Vsi smo povezani, smo del ene celote. In na ta dan je prav, da to tudi poudarimo. Šele takrat ko to ozavestimo, lahko pomagamo sebi in tistim, ki so pomoči potrebni. Svetovna zdravstvena organizacija poudarja, da je duševno zdravje neločljivo povezano z zdravjem, ki je stanje popolnega telesnega, mentalnega in socialnega blagostanja in ne zgolj odsotnost bolezni (bio-psiho-socialni model zdravja). Blagostanje je stanje, v katerem posameznik uresničuje svoje potenciale, obvladuje normalne stresne situacije, produktivno dela in daje svoj prispevek skupnosti. V pričujočem prispevku se bomo bolj osredotočili na del definicije, ki se nanaša na obvladovanje normalnih stresnih situacij. Obravnavali bomo stres kot fenomen, ki se večkrat povezuje z doživljanjem duševne stiske. Doživljanje stresaBiopsihologi se zavedamo, da je človek kot vsak drugi živi organizem kompleksen odprt sistem, ki je nenehno pod vplivom okoljskih dejavnikov. To so notranji ali zunanji dražljaji, ki spreminjajo homeostazo organizma okoli ravnovesja, ki je najbolj optimalno za njegovo preživetje. Večina biokemičnih procesov v organizmu teži k ohranjanju homeostaze oz. dinamičnega ravnovesja. Prav stres uravnava homeostazo telesa tako, da spodbuja delovanje živčnega, endokrinega in imunskega sistema. Pripravlja telo na akcijo. Stres ima tako vlogo psihofizičnega prilagajanja na nove okoliščine. Vsak organizem ima vgrajen notranji prilagoditveni mehanizem, ki mu omogoča uravnavati vplive iz okolja. Tako je denimo strah ključno čustvo ev
olucijskega značaja, ki omogoča preživetje, saj motivira organizem k obrambnemu vedenju. Naše telo se takrat pripravi na boj ali beg. Taka telesna reakcija sproža niz bioloških procesov, ki se med ostalim nanašajo na pospešitev srčnega utripa in krčenje srčne mišice, razširitev dihalnih poti, spodbuditev tvorbe ter sproščanja glukoze v krvni obtok ter na povečanje mišične moči. Življenjske funkcije, ki niso pogoj za trenutno preživetje, se upočasnijo. Kljub temu, sleherni posameznik samostojno oblikuje, izbira in konceptualizira (osmišlja) svoje izkušnje, ki tako puščajo sled na nevrofiziologiji organizma. Lahko sklepamo, da sami izbiramo način odziva na izkušnje, ki smo jim priča. Tako tudi stresni odziv lahko za nekoga predstavlja izziv, za koga drugega pa skrajno nelagodno situacijo. Skratka, stres ima lahko pozitiven ali negativen učinek na posameznikovo blagostanje. V primeru učinkovitega spoprijemanja z okoljskimi izzivi oz. takrat, ko posameznik spremembe doživlja kot izziv, govorimo o pozitivnih učinkih. Posameznik bo doživljal pozitivna čustva ter bo bolj aktivno usmerjen k rešitvi problema. Iz zgornjega sledi, da je doživljanje stresa v veliki meri odvisno od osebnega doživljanja in interpretacije situacij in oseb, ki so del posameznikovega življenja. Pomembno vprašanje je, kako spremeniti način interpretacije in vrednotenja obremenjujočih situacij, da se z njimi posamezniki lažje spoprijemajo ali pa se na njih bolj učinkovito prilagajajo. Če posameznik pristopi k situaciji s prepričanjem, da je pod njegovim nadzorom, je večja verjetnost, da bo usmerjen k spreminjanju nastale situacije. Če pa bo ocenil, da ne more ničesar spremeniti, je večja verjetnost, da se bo na nastalo situacijo poskušal čim boljše prilagoditi. Duševna stiska se lahko pojavi takrat, ko posameznik vztraja pri razreševanju situacij na katere nima izključen vpliv in se tega ne zaveda. Spoprijemanje s stresomUčinkovitejše vzorce spoprijemanja s stresom lahko poiščemo v kontekstu pozitivne psihologije, ki raziskuje optimalno človeško doživljanje in se kaže v pozitivnem doživljanju sveta, drugih oseb in samega sebe. Na stresno doživljanje namreč pomembno vplivajo pozitivne misli in pričakovanja posameznika. Pomembno je poudariti, da imajo raziskovalne ugotovitve s področja pozitivne psihologije namen dopolniti in nikakor ne zamenjati tistega, kar je že znanega o človeškemu trpljenju, slabostih in motnjah.
Namen pozitivne psihologije je bolj celostno in uravnoteženo znanstveno razumevanje človeške izkušnje – vzponov, padcev in vsega tistega, kar je vmes. Psihologija kot znanost o človeku vključuje razumevanje trpljenja in prav tako sreče ter njune interakcije. V nasprotju s pozitivno psihologijo, smo v današnji družbi pogosto priča patologizacije duševnega zdravja. Tak odnos je lahko posledica biomedicinskega modela, ki na bolezen in zdravje gleda skozi prizmo prepoznavanja patogenih agensov, ki sprožijo bolezen. To je lahko rezultat mehanicističnega gledanja, po katerem deluje telo kot stroj, ki ga je možno »popraviti« z odstranitvijo ali zamenjavo delov, ki slabo funkcionirajo. Medikamentalizacija družbe postaja resen problem.
Lahko povzamemo, da je psihološki stres odvisen od subjektivne ocene razmerij moči med zahtevami okolja, omejitvami in resursi ter posameznikovimi sposobnostmi, da jih obvlada. Strategije spoprijemanja se namreč močno povezujejo s kognitivno oceno, kar je tudi osnova za izbiro med možnimi strategijami, ki jih ima posameznik na voljo. To pomeni, da je za ohranjanje duševnega zdravja pomembna ocena posameznika, ali je in v kakšni meri opremljen za spoprijemanje z življenjskimi težavami. Ko postane prehudo, je prav poiskati pomoč. Ko začutimo duševno stisko sočloveka, je prav tako pomembno ponuditi pomoč. Kot je že povedano na začetku, vsi smo povezani. Smo del ene celote. Kam po pomoč?Spodaj navajamo samo nekaj osnovnih kontaktov v primeru duševne stiske: Pogovor s strokovnjakomV primeru duševne stiske je na voljo osebni zdravnik oziroma psihiater, psiholog ali psihoterapevt, ki delajo v najbližjem zdravstvenem domu, psihiatrični kliniki ali v zasebni praksi. Kontakte lahko posredujejo tudi svetovalci spodaj navedenih telefonov za pomoč v duševni stiski. Na razpolago so tudi svetovalne službe, ki so na voljo brezplačno ali z majhnim prispevkom:
Telefon kot podporni medij ob duševni stiskiSvetovalci lahko prisluhnejo ali pomagajo pri napotitvi k strokovnjaku:
Knjige in priročnikiKnjige in priročniki so lahko dober vir informacij, ki nam pomagajo razumeti, kaj se z nami dogaja. V knjižnicah, na oddelku za psihologijo, je na voljo literatura z različnih področij duševnega zdravja, ki bi vas lahko zanimala (odnosi, stres, čustva itd.). Na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (http://www.nijz.si/) med e-gradivi najdete naslednje publikacije:
Avtorica: Nikolina Jeretič, mag.biopsihije LITERATURA:
|
ZLORABA IN ZANEMARJANJE OTROK
Zloraba in zanemarjanje otrok sta v današnjem svetu še vedno pogost pojav. V znamenju letošnjega tedna otroka (3.10. – 9.10.2016) in slogana – Svet v katerem želim živeti, si Društvo biopsihologov Slovenije želi javnost ozavestiti o različnih vrstah zlorabe in zanemarjanja otrok. Kot preventiva je namreč pomembno izobraževanje, tako strokovnih delavcev kot tudi širše javnosti. Pomembno pa je izobraziti in opolnomočiti tudi otroke v okviru šole, saj jim znanje lahko pomaga, da hitreje poiščejo pomoč in razumejo, da sami niso krivi za zlorabo. Poznamo zanemarjanje, čustveno zlorabo, fizično zlorabo in spolno zlorabo. Zanemarjanje otrokaPod zanemarjanje otroka štejemo:
Kot zanemarjanje ali prikrajšanje se šteje, če otrok ne dobi osnovnih potrebščin za življenje, ki mu omogočajo fizično in čustveno preživetje ter razvoj. Gre za odsotnost standardne in razumne skrbi staršev. Pomembno pa je razlikovati med zanemarjanjem in revščino. V primeru zanemarjanja naj bi odgovorna oseba otroku priskrbela osnovne potrebščine za preživetje (kot so hrana, oblačila, zdravniška oskrba), vendar tega ne stori. V primeru revščine pa odgovorna oseba tega ne more storiti, npr. zaradi pomanjkanja denarja. Zanemarjanje ni dovolj prepoznano, čeprav je to najpogostejša oblika zlorabljanja. Čeprav so znaki, ki kažejo na možno zanemarjanje otroka, morda na videz povsem očitni, pa je dokumentiranje in opredeljevanje zanemarjanja težavno delo. Pogosto je namreč težko ločiti med zanemarjanjem in materialnim pomanjkanjem. Emocionalno in fizično zanemarjanje pa je lažje spregledati v primerih, ko je družina dobro preskrbljena. Čustvena zloraba otrokBašičeva (2010) čustveno zlorabo definira tako: Čustvena zloraba je dejanski ali možen neugoden vpliv na čustveni in vedenjski razvoj otroka, ki ga povzroča stalno ali resno čustveno trpinčenje ali zavračanje. Je stalen vzorec verbalne zlorabe, ravnanj in vplivov, ki otroku povzročajo občutke, da ni nič vreden, da ni ljubljen, da ni zaželen (str. 15). Opredelitev čustvene zlorabe naj bi se uporabljalo samo v primerih, ko gre predvsem oziroma samo za to vrsto zlorabe. Otrok je namreč lahko žrtev samo čustvene zlorabe in nobene druge. Nasprotno pa je otrok, ki je žrtev zanemarjanja, fizične in/ali spolne zlorabe, vedno tudi žrtev čustvenega trpinčenja. Pod čustveno nasilje štejemo:
Starši, ki se poslužujejo čustvenega nasilja pogosto zavračajo in kaznujejo svoje otroke z odvzemom ljubezni, naklonjenosti in pozornosti ali pa jim celo grozijo s fizičnim nasiljem (npr. tepež). Otroke tudi pogosto negativno primerjajo z drugimi in jih namerno postavljajo v situacije, v katerih so neuspešni ali pa jih celo izolirajo od družbe vrstnikov in prijateljev. Eden od pogostih pojavov čustvenega nasilja, ki se ga starši navadno sploh ne zavedajo je uporaba svojega otroka kot »orožje« v ločitvenih postopkih. Čustvena zloraba ostaja ena najtežje določljivih in dokazljivih zlorab. Pogosto je namreč dobro skrita med načine vzgoje v posameznih kulturah. Zatorej je pogosto zelo težko določiti ter ločiti med zlorabo in vzgojnimi ukrepi. Pogosto je čustvena zloraba prepoznana šele, ko otrok sam opozori na to. Fizična zloraba otrokPod fizično zlorabo štejemo:
Četudi je jasno, kaj naj bi fizična zloraba bila, pa je postavljanje točne definicije včasih težavno. Definicije fizične zlorabe se razlikujejo glede na strukturo družbe in njenih kulturnih navad. Discipliniranje otrok z uporabo fizične sile, kot je na primer tepež in vlečenje za ušesa, ponekod velja za povsem sprejemljivo vrsto discipliniranja otrok. A vendar je večina strokovnjakov enotnih, da je fizična zloraba namerno povzročena poškodba s strani starša oziroma zakonitega skrbnika. Spolna zloraba otrokSpolno zlorabo definiramo kot neprostovoljno izbiro otroka pri sodelovanju v spolnih aktivnostih, pri čemer je otrok zlorabljen kot spolni objekt z namenom zadovoljevanja spolnih potreb ali želja osebe, ki zlorablja. Pod spolno nasilje štejemo:
Storilec je starejša ali pa večja in močnejša oseba, v odnosu s katero ima otrok neenake moči in je podrejen. Kot spolno zlorabo štejemo tudi primere, ko so otroci izpostavljeni visoki stopnji spolne aktivnosti, avdiovizualnim ali drugim spolnim predmetom in vsebinam in to na način, da bo otrokov razvoj znatno oškodovan. Storilec spolne zlorabe je največkrat član otrokove ožje ali širše družine, zato se je otroku še težje izpovedati. Žrtve zlorabe so otroci različnih starosti, obeh spolov, med katerimi prevladujejo deklice. Izvrševalci spolne zlorabe pa so tako ženske kot moški. Potrebno se je zavedati, da so med storilci tudi osebe brez vidnih duševnih motenj, z dejavnim spolnim življenjem in navzven cenjene osebe, za katere okolje težko pomisli, da so lahko storilci takega dejanja. Evropske raziskave kažejo, da je vsak deveti deček in vsaka tretja deklica žrtev spolnega napada oziroma da je spolno zlorabljenih otrok približno 30 %. V Sloveniji uradne ocene niso primerljive z ugotovitvami teh raziskav. Velik problem predstavlja neprijavljenost oziroma nizka prijavljenost spolne zlorabe v Sloveniji. Otrok je pogosto prisiljen k molku z grožnjami, obljubami ali pa z vzbujanjem krivde in sramu. Prepoznavanje zlorab in preventivaEno najtežjih del psihologov je določanje potenciala za zlorabo otrok pri starših oziroma skrbnikih. Pogosto se težava začne že pri starših, ki živijo v čistem zanikanju, da se zloraba dogaja znotraj njihovega doma oziroma ne priznavajo, da so sami povzročitelji zlorabljajočega vedenja. Starši svoje nasilno vedenje upravičujejo z otrokovim slabim vedenjem. Dokazali so, da starši, ki se poslužujejo nasilnega vedenja, svoje otroke ocenjujejo kot manj prilagodljive in ubogljive ter jih ocenjujejo strožje od realnosti. Dokazovanje zlorab – predvsem čustvenih, je težko in zahtevno. Čustvena zloraba je pogosta in velikokrat spregledana, zato jo je tudi na sodišču težko dokazati. Preprečevanje in odkrivanje primerov trpinčenja in zlorab otrok pa je postopek, ki zahteva jasne predpise, osebno prizadevnost in kakovostno usposobljenost vseh, ki stopajo v stik z otroki. Kam po pomoč?!Otroci, se lahko obrnejo na katerokoli odraslo osebo, ki ji zaupajo:
V stiski, pa lahko pokličejo tudi TOM telefon na brezplačno telefonsko številko: 116-111
V kolikor ste priča zlorabi ali zanemarjanju ali pa sumite nanjo, lahko prijavo opravite:
Prav tako se lahko po informacije in pomoč obrnete na:
Avtorica: Tanja Kavčič, dipl. biopsihologije (UN) LITERATURA
Slikovno gradivo prevzeto s:
|
